Lep zadnji pozdrav!

Od mojega bivanja na Islandiji je minil dober mesec, zato lahko zdaj že res rečem, da so vse refleksije o tej izkušnji opravljene.

Te zanima, kako sem se imela na Islandiji?

-Potem preberi prejšnje objave ;)

Te zanima moje osebno doživljanje 66-dnevnega bivanja na vulkanskem otoku sredi severnega Atlantskega oceana, zakaj takšne izkušnje ne nadomesti delo v domači deželi in se sprašuješ, ali je kaj takega tudi zate?

-Potem se bo spodaj morda našlo kaj zate ;)

Zaradi odpovedanega leta, sem na Islandiji ostala eno noč dlje. Že tako čarobna dežela se je od mene poslovila z najlepšim severnim sijem, kar sem jih videla. Fotografije s tega večera te bodo spremljale med branjem še zadnjega zapisa. ;)

nad našo stolpnico (levo okno, 4. od zgoraj ;)

Gremo lepo po vrsti…

Vse se je začelo že marca, ko je moja mentorica potrdila dvomesečni obisk Islandije z namenom praktičnega usposabljanja (Erasmus+). Spomnim se, da sem bila vesela, vendar ne preveč. Težko sem si predstavljala, da se bo to res zgodilo, saj me je od začetka potovanja ločila še tretjina leta. Pa vendar, moje misli so se neprestano motale okoli predstav o tem, kako bo moje življenje tam izgledalo.

Veliko dni je bilo zaradi tega lepših, imela sem veliko motivacije, da opravim vse izpite in obveznosti v čim krajšem času, kar mi je tudi precej dobro uspevalo.

Ob večerih so se mi pogosto pojavljale čudne misli – stiskalo me je pri srcu vsakič, ko sem pomislila, da res grem tja, da bom tam morala preživeti dva meseca brez stika z domačimi. Ob tem sem se počutila zelo osamljeno in v takih trenutkih si niti najmanj nisem želela oditi na Islandijo - vseeno mi je bilo za pokrajino, morsko biologijo in vse kar bi lahko bilo tam pozitivnega.

Naslednje jutro pa je bilo razpoloženje spet obrnjeno:

»Jej, še malo pa bom opazovala kite na Islandiji, uživala v novem okolju in raziskovala vse skrite kotičke Reykjavika!«

Bližje, ko sem bila dnevu odhoda, manj slabih večerov je bilo - super!

PRED ODHODOM

Julija sem se na Islandijo odpravila:

navdušeno – ker bom končno zamenjala svoje okolje
brez pričakovanj - nisem si znala predstavljati, kaj bo zame pomenilo preživeti dva meseca na izoliranem otoku, stran od družine in prijateljev ter enako govorečih

Islandijo sem poznala, ker sem tam že bila. Ampak pred osmimi leti je bilo drugače – tam sem bila z družino in lastnim avtom (s trajektom), kar pomeni, da smo vsak dan odkrivali nove dele otoka in uživali v počitnicah.

Tokrat sem tja letela in Reykjavik je bila moja končna lokacija za dobra dva meseca, kar je naredilo vse precej drugačno. Poleg tega sem tja prišla na praktično usposabljanje, se pravi poletno delo.

Res nisem vedela, kaj pričakovati.

PRVI DAN

Prvi dan na otoku je bil najtežji od vseh – zjutraj sem se zbudila v novi postelji, novi sobi, v novem apartmaju, v novem kraju, na čisto drugem delu Evrope, sredi severnega Atlantskega oceana. Prvo, kar mi je prišlo na misel, je bilo nekaj, kar sem si podzavestno zamislila, da se bo zgodilo – močno sem pogrešala domače okolje.

Res je, da je bila okolica nekajkrat lepša kot domača, vendar ni bilo domačnosti. Zmrazilo me je in nisem si mogla predstavljati, da bom lahko tako preživela 66 dni. In res je, s takšnim mišljenjem in pogledom na situacijo ne bi šlo.

REŠITEV

Na srečo sem se spomnila, da jaz pravzaprav rada potujem, da imam rada svoj mir in da mi raziskovanje v vseh pogledih ter učenje novega že od nekdaj pomeni ogromno. Torej, kje tiči zanka?

V glavi – tukaj je bilo potrebno nekaj spremeniti in hitro sem ugotovila, da se da tam hitro kaj »popraviti« – če le dovoliš. Spomnila sem se stavka, ki je rešil moje bivanje na Islandiji:

MOJ DOM SEM JAZ.

Bolj resničnega stavka se nisem mogla spomniti in bil je odrešilni – naslednji dan sem se zbudila srečna, da sem: na Islandiji, v stanovanju s pogledom na morje, z najboljšim delovnim mestom v celem Reykjaviku. Začela sem uživati. Trudila sem se doživljati sekundo za sekundo, živeti popolnoma v sedanjosti in se spraševala, kaj dobrega se lahko še zgodi.

MOJ VSAKDAN NA ISLANDIJI

Mentorica mi je pisala urnik in pri tem upoštevala vse moje želje – tako mi je bil res pisan na kožo. Sčasoma sem razvila dnevne rituale, ki so me delali kar se da zadovoljno z bivanjem na Islandiji – zjutraj sem vstajala ob 6:55 in si pripravila zajtrk, ki sem ga jedla med sedenjem v naslonjaču, ob opazovanju zagretih tekačev, valov in jutranjega prometa.

V dnevnik sem si pisala, kaj bi rada naredila v dnevu in česa novega sem se prejšnji dan naučila ter zapisala vse ideje, ki mi niso dale miru – tako sem si zbistrila misli in bila iz dneva v dan bolj sproščena.

Sostanovalca – zabavna Poljaka (študentka psihologije in geolog) sta bila nočna tipa, zato sem imela jutra vedno zase, kar je bilo fino.

Potem sem se oblekla in šla na ladjo, kjer sem na začetku, ko je bilo lepo vreme, nadvse uživala, konce vetrovnih in deževnih voženj pa sem vedno s težavo dočakala. Sploh zato, ker ob takih dnevih v 90% nismo videli ničesar.

ZAKON EKIPA

Kasneje, ko sem tudi skozi moje oči postala članica ekipe, so se stvari spremenile – super skupinski duh in povezanost sta mi naredila še tako slab dan na morju vedno svetel in zabaven – tudi takrat, ko nismo videli ničesar, ko je pihal severni veter s hitrostjo 14 m/s in je morje pljuskalo tudi 10 m v višino.

S člani posadke, ki so se iz dneva v dan menjali, sem se smejala šalam in raznim pripovedim. Uživala sem, ko so mi razlagali, kje vse so že bili in kakšne plane imajo za prihodnost – tako kot verjetno vsak človek, imam daleč najraje globoke in odprte pogovore; ti so nemalokrat nanesli na temo spreminjanja okolja in o naravovarstvenih problemih, o katerih ljudje še vedno nočemo slišati.

PLASTIKA

Vsako vožnjo smo potniki poslušali »conservation speech« - vodiči so predstavljali dejstva, ki so se me močno dotaknila. Med drugim so omenili tudi izsledke raziskave, ki kažejo, da povprečen človek tedensko zaužije (predvsem popije) za kreditno kartico (cca. 5 g) mikroplastike...

Ob gledanju dokumentarnega filma »A Plastic Ocean« (khm…fino bi bilo že prej…) sem se odločila, da bo moje bivanje na Islandiji kar se da »plastic-free«.

Čeprav se je to ob hitrem pogledu izdelkov v trgovini zdelo misija nemogoče, mi je dobro uspevalo in sploh nisem zapravila več denarja, kot bi ga sicer. Izognila sem se le vsem prigrizkom (skrbno zavitih v plastiko) in jih nadomestila s sadjem ali kakšnim koščkom temne čokolade...

ZASOLJENE CENE? SEM RES JEDLA SAMO RIBE?

Islandija slovi kot draga država in to sem tudi opazila. Mene osebno se visoke cene niso preveč dotaknile – kupovala sem le osnovne stvari, v bolj cenovno ugodnih trgovinah, vendar še vedno dobre kvalitete. Kar je bilo drago, so bila peciva iz pekarn in sladoled, ki si ga Islandci čez celo leto zelo radi privoščijo. Ena kepica je stala 3,6 €. Pa tudi to se da preživeti.

Srečo sem imela, da sem lahko kosila jedla v času dela, kar je pomenilo, da sem lahko uživala v lokalni hrani iz fensi restavracije po zelo ugodni ceni (zastonj). Bilo je pravo razvajanje brbončic. Njihova tradicionalna hrana je vse kar vsebuje jagnjetino, solatke in ribe. Slednje so bile na meniju največ 2x / teden.

! Čeprav ga lahko naročiš v večih restavracijah po Reykjaviku, kitov zrezek (Minke whale steak) ni tradicionalna islandska hrana (kitolov je tam še vedno dovoljen). Je zgolj ideja, kako s pomočjo turistov ohranjati kitolov pri življenju.

Če dobro pogledaš, vidiš ladjo s polno potniki na krovu - tako je izgledala naša ladja Eldey pred odhodom na Northern Lights Cruise tisti večer. ;)

KAJ PA JEZIK?

Pogovarjati se z domačini v njihovem jeziku je precejšen izziv – zame je bil neuresničljiv – razen osnovnih pozdravov in izrazov, sem se raje posluževala angleščine. Pa tudi pri angleščini sem bila na začetku zelo zadržana. Vse, kar sem rekla, sem želela, da je povedano pravilno, zato sem velikokrat, ko česa nisem znala popolnoma pravilno vprašati v angleščini, ostala kar tiho. Četudi me je nekaj zelo zanimalo.

Po nekaj tednih so se stvari spremenile – postalo mi je vseeno za pravilnost – najpomembnejše mi je bilo, da sem dobila odgovor in izvedela kaj novega. Morska biologija je bila čisto novo področje zame in večina izrazov mi je bilo tujih. Po dveh mesecih sem osvojila praktično vse izraze, ki jih vodiči uporabljajo na ladji in pri raziskovanju (kar sem ga jaz izkusila) – ja, čas tudi naredi svoje. ;)

Sodelavci so me zelo lepo sprejeli medse in počutila sem se kot prava raziskovalka (uradno sem bila »research assistant«).

Še vodiči so me tako predstavljali pred potniki. In moram reči, da se človeku to kar dopade.

Seveda sem se zavedala, da naziv ne pomeni nič, da so znanje in izkušnje tisto kar nekaj pomeni, zato sem želela od prakse odnesti karseda veliko - spraševala sem mentorico vse, kar mi je v tem času prišlo na misel, pridružila sem se pogovoru v povezavi s pisanjem magistrske naloge druge raziskovalke in predlagala kakšno stvar, ki bi jo lahko vključila v njeno raziskavo, brala sem o kitih, Islandiji...

Pomembno se mi je zdelo, da sem bila samoiniciativna – na primer: učila sem se o stvareh, o katerih se mi za opravljanje dela ne bi bilo treba. Tako sem pridobila kar nekaj novega znanja in še zabavno je bilo.

Mentorica je to opazila in mi pomagala izbrati projektno nalogo, na kateri bom delala čez šolsko leto, v okviru študija. Ker sem veliko opazovala in o stvareh premišljevala, sem lahko dala kar nekaj predlogov, kako izboljšati nekatere stvari in olajšati tamkajšnje raziskovalno delo.

Se mi je na Islandiji sploh zgodilo kaj slabega?

Je! In to je bil dan, ki sem ga z največjim veseljem pričakovala, saj je šlo za zaključek sezone pri Elding-u. Šli smo raftat!

Ampak kam?

-Khm...na deročo blatno reko s kakšnimi 5 °C, v zelooo vetrovnem in hladnem vremenu (tisti dan je snežilo na vrhovih ob morju).

Kar je najprej zgledalo zabavno, se je izkazalo za nočno moro – veslali smo v neoprenu brez rokavov, s premočljivo jaknico in brez rokavic. Mmmmm, zmrzljivo.

Po kakšnih 20 minutah veslanja smo se ustavili, parkirali rafte in po tem, ko sem že mislila, da mi je čas hitro minil in smo pač že konec, smo se izkrcali in en za drugim poskakali v to lepo ohlajeno deročo vodo iz 6 m visokega klifa. Zabavno – NOT.

No, ko misliš, da je to to in da bo zdaj sledilo samo še 60 minut veslanja in zmrzovanja, eden od Islandcev skoči na tvoj čoln in te vrže v vodo, kjer se zaradi toka v sekundi znajdeš pod čolnom. V takih trenutkih začneš ceniti vsako sekundo življenja!

Po kakšnih 20 sekundah iskanja poti do zraka, mi je le uspelo in...preostalo je le še 30 minut vožnje po kanjonu, špricanja z vesli in šklepetanja čeljusti. Še dobro, da nas je na cilju čakala savna!

No, potem so na srečo sledili le še lepši dnevi.

KAJ PA VREME?

Kot sem že malo namignila, sem se na vreme sčasoma kar dobro privadila. Sem precej zmrzljiva oseba, ampak veš kaj – na srečo obstajajo oblačila, ki sem si jih pač nase navlekla v nekaj več slojih. Običajno je bilo to sedem / osem slojev, s smučarskimi rokavicami in kapo na ladji.

Dežnika nisem poznala, ker je bil neuporaben.

Tisto, na kar sem se res vidno navadila, je bil veter – tam je pihalo vsak dan - občasno tako močno, da smeti brez pokrova nisem mogla nesti do sosednjega bloka, brez da bi jih po poti izgubila. Med hojo me je ob spremembi težišča kar premikalo.

Vsakodnevno sem bila globinsko prepihana in presenetljivo se nisem nikoli prehladila.

“Travel far enough, you meet yourself.”

Na Islandijo sem šla tudi z željo, da ugotovim, kaj me res veseli in da preverim, ali je delo v takšnem podjetju, ki se prednostno ukvarja s turizmom, zame ali ne.

Nekaj ugotovitev mislim, da je kar pomembnih. Med drugim ta, da delo v turizmu ni moje najljubše delovno mesto, da ne bi mogla voditi enakih tur več kot mesec ali dva - četudi je okolje tako sanjsko; da mi je zelo pomembna ekipa sodelavcev in da brez dobre in zdrave hrane moje telo ne more normalno delovati.

Spoznala sem tudi, da mi ogromno pomeni svoboda pri delu – da nimam fiksnega urnika in da me potovanja ter raziskovanje novih krajev močno osrečujejo.

Začela sem se zavedati, da lahko v življenju počneš, kar hočeš. Ni stvari, ki bi te pri tem ovirala. Stene so predvsem v glavi. In jaz sem jih pred odhodom na Islandijo imela veliko. Na Islandiji sem jih izgubila kar nekaj.

Poleg delnega spoznanja, kaj imam rada v svojem življenju in česa sem vesela nekoliko manj, sem v teh dveh mesecih postala samostojnejša, bolj iznajdljiva in prilagodljiva. Nučila sem se bolje skrbeti zase.

Po dveh mesecih bivanja v Reykjaviku sem raziskala praktično celo mesto; na vsakem vogalu sem se počutila domače, kar se mi je zelo dopadlo - samozavestno sem navigirala izgubljene indijske turiste, Američankam razlagala, kje so najboljše lokacije za opazovanje aurore in avstralskim potnikom svetovala, kam naj grejo na večerjo.

Gostila sem tudi prijateljico, ki sem ji z največjim veseljem razkazala vse najlepše kotičke, ona pa mi je, s svojim navdušenjem nad deželo, dala vedeti, kako zelo srečna sem lahko, da lahko na tej otoški državici stanujem dalj časa kot povprečen turist in da imam možnost začutiti islandski utrip.

“The secret to having it all is knowing you already do.”

Ničesar od tega ne bi mogla doživeti brez mentorice Sabrine, ki mi je omogočila preživeti dobra dva meseca na enem izmed lepših koncev sveta.

Zdi se mi pomembno, da kamorkoli greš in kjerkoli si, ceniš to, kar se dogaja okoli tebe, si hvaležen za to, kar ti je omogočeno in to tudi pokažeš. Ne smemo pozabiti, da smo vsi ljudje, vsi imamo radi toplino in mislim, da bi se lahko na to spomnili večkrat - ne le za rojstne dneve in druge praznike.

Majhne (nematerialne) pozornosti so tiste, ki nekomu polepšajo dan; lahko tudi življenje. Vsaj pri meni je tako. :)

Ne maram delati povzetkov, zato izdelavo le-teh prepuščam kar tebi.

Obisk tujine za več kot mesec dni svetujem prav vsakemu – vzame ti nekaj materialnih dobrin, da pa nekaj neprecenljivega – močno izkušnjo, ki te nadgradi. Kako?

Izveš le, če se odločiš in greš. ;)

Upam, da je moj zapis dovolj dober namig.

Rada sem delila moja islandska doživetja s tabo.

Iskrena hvala tudi zagnani profesorici biologije z gimnazije, ki mi je dala priložnost, da svojo izkušnjo predstavim mlajšim, ki se še odločajo, katero pot bi izbrali. Veliko mi pomeni, ko vidim navdušene obraze in vesela sem, ko slišim, da moje pripovedovanje navdihne še koga, da se česa podobnega loti še sam.

S to objavo se poslavljam od obujanja spominov in dajem prostor NOVEMU. Kaj to bo, pa še jaz ne vem.

Spletna stran bo ostala živa in verjetno bo kmalu osvežena. Ta moj »kmalu« pa, kot veš, lahko traja različno dolgo. ;)

P.S.: V januarju grem še na en zanimiv oddih ;)

HVALA, ker me bereš / gledaš! <3

Alenka

Zadnja islandska. Kaj sledi?