Rauðhólar | Red Hills
Še sem tu!
-No, na žalost le v mislih, ampak tudi to je več kot dovolj, da skupaj sestavim še objavo ali dve. ;)
Takoj ko sem prišla na Islandijo, sem objavila stavek:
Sem na Islandiji, obiski dobrodošli do konca septembra.
Edina oseba, ki se je na ponudbo odzvala in takoj zgrabila to neponovljivo priložnost, je bila prijateljica Maja. Prišla je na enotedenski oddih, tik pred iztekom mojega bivanja na Islandiji.
Imeli sva se super! No, vsaj jaz…
Majina prisotnost me je spodbudila, da sem vsak prosti dan izkoristila za raziskovanje Islandije.
*drugače bi čas namenila identificiranju delfinov, saj je bilo dela še ogromno
Rezervirali sva dva celodnevna izleta, poleg aktivnosti v Reykjaviku pa sva imeli v mislih še en izletek v njegovi okolici.
Možnosti sta bili:
vzpon na Esjo (lokalno “Šmarno goro”)
obisk pisanega skalnatega območja Rauðhólar = Red Hills
Nekaj naju je, zaradi zanimivejših fotografij, bolj vleklo k drugi izbiri, ki sva jo eno ponedeljkovo dopoldne tudi obiskali.
*končno bo na fotografijah tudi nekaj oseb ;)
Rauðhólar se nahaja slabih 15 km stran od mojega apartmaja v Reykjaviku in je lahko dostopen kraj tudi z mestnim avtobusom.
Po le nekaj minutah hoje iz obrobja naselja, kjer je avtobusna postaja, sva se znašli sredi take pokrajine. Sonce je počasi prihajalo skozi oblake, kar je vse skupaj naredilo še veličastnejše. Bilo je čudovito.
Tako lepe trenutke je bilo treba ujeti tudi v objektiv. Še dobro, da se je Majo dalo navsezgodaj pregovoriti v izvajanje ritmično gimnastičnih skokov s pohodniškimi čevlji.
Aja, kaj pa sploh je to območje in kako je nastalo?
Na tem območju (130 ha) se nahajajo številni (80) psevdokraterji, ki so nastali pred približno 5000 leti:
Zelo vroča staljena lava, ki je iz bližnjega vulkana Leitir tekla skozi ribnike in jezerca na tem območju, je povzročila, da je voda v njih zavrela. Tlak pare, ki je ob tem izhajala, naj bi povzročil močne eksplozije, katerih rezultat je bil nastanek psevdokraterjev, ki jih lahko občudujemo še danes.
*za podrobnejši opis se obrni na strica Googla-a ali pa na geologa ;)
Z vrha takšnega kraterja se ti odpre tak pogled:
Čisto neverjetna (za Islandijo ne toliko) kombinacija: divje območje psevdokraterjev v rdeče - vijolično - rjavo - črnih barvah, poraščenih s kontrastno obarvanim rastlinjem in primestje Reykjavika z žerjavi v ozadju.
In ne samo zeleno rastlinje - oranžne in rdeče jesenske barve nizkih grmičkov so tiste, ki so v kombinaciji z na Islandiji redko videnimi sončnimi žarki ustvarjale neverjetno lepe barvne kombinacije.
Na zgornjem delu fotografije se vidi cesta, s katere sem Red Hills opazovala kar nekajkrat - to je Road 1 - 1300 km dolga cesta, ki obkroži celotno Islandijo in je izhodišče za večino izletov iz Reykjavika.
Toliko dreves, kot jih lahko vidiš na fotografiji, je za islandske standarde res veliko - ne vem zagotovo, je pa zelo verjetno, da tej drevesni združbi Islandci pravijo gozd, ki je tudi posebej poimenovan.
Spraševali sva se, kaj je ta kamnita pravokotna stvar v tleh. Odgovora na vprašanje nisva našli, sva se pa strinjali, da bi tukaj lepo pasal en geotermalno ogrevan bazen.
*če se ti dozdeva, kaj bi to lahko bilo, prosim napiši spodaj ;)
Do razglasitve tega območja za naravni rezervat, so od tu jemali material za gradnjo - med drugim domačega letališča v Reykjaviku.
NO FILTER! - nikjer
Barve so res neverjetne in še vedno ne razumem, kako sva lahko bili z Majo celo TOPLO & SONČNO dopoldne sami.
So kamenčki res samo ene barve? Ne! Tukaj je toliko barvnih kombinacij, da se je težko odločiti, katerega vzeti domov - zato sem jih vzela…khm…malo več. Še dobro, da so bili lahki (preluknjani), saj je moja celotna prtljaga lahko tehtala le 23 kg. Kasneje se je izkazalo, da je omejitev precej višja - za to je “poskrbela” Adria … Kako, pa morda v kasnejši objavi ;)
Paša za moje oči - so zelo lahki - kot sladkorčki, ki se topijo na jeziku.
Če rečem, da v času najinega obiska človeška noga ni stopila na tla, imam prav. Edini obiskovalci so bili le ti jahači - jahanje je tu zelo priljubljena (predvsem) turistična aktivnost. Islandci imajo namreč svoje - islandske konje, ki so manjši in bolj čokati od naših.
Pravijo, da je Rauðhólar najlepše obiskati v sončnem vremenu. In imeli sva srečo, da sva lahko to izkusili.
rdeče = vulkanski drobci strjene lave z železom, ki se obarvajo (oksidirajo) s prehodom na površje
Skozi celotno območje se vije taka pot - verjetno so jo naredili prav za konje. Sicer pa je raziskovanje veliko bolj zabavno, če se ga lotiš tako kot sva se ga midve - levo - desno - v hrib - po klancu navzdol - spet gor… Kljub temu, da je območje majhno, lahko mimogrede porabiš tri ure, da vidiš vse.
Maja pravi temu območju MARS. In to sploh ni tako daleč od resnice - največ poznanih psevdokraterjev je namreč na Islandiji in Marsu.
Jezerce na levi strani zadaj je bilo v planu za kopanje. Ampak po večurnem pohajkovanju okoli teh pisanih hribčkov, je želja po kopanju, v z algami polnim in ljudmi obljudenim jezerom, takoj izpuhtela.
V Reykjaviku sicer imajo eno plezalno steno, pa tudi plezalno opremo sem prinesla na Islandijo, a časa za plezanje ni bilo.
No, vsaj spomniti sem se uspela, kako dober občutek je držati skalo in viseti na njej!
Z Majo sva potem imeli še dva dneva - kako sva ju izkoristili, pa (upam da) kmalu…
*Maja, hvala za posojene fotografije :)
NI ŠE KONEC ;)
Alenka