National Park Rincón de la Vieja | Last Days in Costa Rica (part 1)
No, pa sem tudi jaz prišla do svojega prostega časa - da končno objavim še zadnji delček kostariške pustolovščine.
Po obisku Drake Bay-a smo se z ladjico in vso našo prtljago odpeljali na sever Kostarike, kjer smo dva dneva preživeli na obrobju Narodnega parka Rincón de la Vieja.
Obiskali smo park in uživali v zelo prijetni klimi (brez vlage, z vetrom in nižjimi temperaturami).
Če te zanima, kaj se mi je najbolj vtisnilo v spomin in kaj me je vizualno prevzelo, se le sprehodi čez spodnje fotografije. ;)
Figovec - tovrstnih dreves je bilo ob poti veliko. Kaj več o njih ti povem malo nižje. ;)
Med hojo smo večkrat slišali glasove opic, zato je bil moj pogled neprestano usmerjen v te velikanske krošnje. Znanstveniki so ugotovili, da je številčnost figovcev povezana s številčnostjo opic, ki njihova semena raznašajo. En brez drugega ne morejo… V La Gambi, na primer, je zelo malo teh dreves in tudi zelo malo opic.
Na preseku drevesa se dobro vidi, kako votlo je drevo. To drevo je podleglo vrsti figovca davitelja, kako je do tega prišlo pa tukaj (razlaga profesorice):
Semena figovcev daviteljev (vrsta, ki je tudi na prvi fotografiji) raznašajo ptiči; kalijo v krošnjah dreves, od koder nato proti tlom poženejo zračne korenine. Te obdajo gostiteljsko drevo in ko dosežejo tla, se vanje ukoreninijo. Drevo sočasno z obkrožanjem gostiteljskega drevesa z zračnimi koreninami raste tudi navzgor. Zračne korenine se med seboj zrastejo in gostitelja »(za)davijo«. Gostitelj velikokrat odmre zaradi »davljenja« in tekmovanja za svetlobo. Tako davitelj postane votlo drevo.
Davitelji lahko kalijo in rastejo tudi kot samostojna drevesa, neodvisno od opore gostitelja (drugega drevesa).
Številne “daviteljske” korenine.
Tole pa verjetno prepoznaš - po izgledu korenin.;)
-Gre za eno izmed več kot 1300 vrst orhidej, ki krasijo Kostariko.
Za tiste, ki se radi dotikajo vsega, kar vidijo, ta gozd ni ravno najboljša izbira - s trni posuta lubja dreves so tu pogosta. Drevo na fotografiji pripada vrsti Hura crepitans, ki ga Indijanci že dolgo uporabljajo v ribolovu: iz drevesa izločijo jedek sok, ki v vodi povzroči skorajšen pogin rib, ki jih nižje vzdolž toka ribiči z lahkoto ujamejo.
Kljub obilnemu in res dobremu samopostrežnemu zajtrku v fancy hotelu, so si nekateri že privoščili mini malico - malo bananinega čipsa - ob pogledu na slap, ki je padal čez bazaltne (vulkanske) kamnine.
Malo za tem smo slišali družino, ki je klicala: “Kača, kača!” Mislili smo, da je bila zelo strupena koralnica, vendar smo kasneje po posvetu s strokovnjakom iz San José-ja ugotovili, da gre za še bolj redko najdbo in sicer nestrupeno “Guatemalan Neckband Snake” (Scaphiodontophis annulatus). O tem, kako hitro se giba med podrastjem, lahko sklepaš z moje najboljše fotografije. ;)
Tudi tukaj se dobro vidi, kako figovec uspešno širi svoje korenine vse naokoli.
…vsaj fotogeničen je…
Narodni park je bil poimenovan po delujočem vulkanu, ki ima v svoji bližini veliko fumarol in vročih vrelcev.
Fumarole smo zavohali, še preden smo jih uspeli videti.
Dim se je valil po gozdu.
In temu legvanu je prav sedel.
Ne vem, zakaj mu pravijo črni legvan.
Menda zaradi črnih kockastih lusk na njihovih dolgih repih.
Visoko v krošnji drevesa so si svoje domovanje uredile ose. Če dobro pogledaš, lahko s pogledom v letu ujameš vsaj tri delavke.
Na prvi pogled morda ne izgleda kot osa, ampak je! Njen pik je (takoj za vrsto “bullet ant”) drugo najbolj boleč pik med žuželkami in je tako močen, da lahko za nekaj minut paralizira tudi človeka. Gre za vrsto Hemipepsis ustulata, širše iz skupine “tarantula hawk” - ime izhaja iz dejstva, kako pleni in se razmnožuje: s svojim želom na koncu ukrivljenega zadka piči pajka, ki ga s tem paralizira in ga (živega) odvleče v gnezdo. Grozljivka se tu šele začne - več si lahko prebereš na spletu. ;)
Po dveh urah sprehajanja po dvokilometrski položni gozdni potki se je okolje popolnoma spremnilo - v nekakšno savano, z veliko agavami, epifitskimi bromelijami in kaktusi.
Hot dogs?
trni + mravlje (v notranjosti) + resasti listi = akacija
Obvezna oprema v travnatem okolju so dolge hlače in visoke nogavice - za zaščito pred “napadom” rdečkastih pršic, ki jim Španci pravijo coloradillas in so za človeka zelo nadležni obiskovalci. Z encimi namreč razgrajujejo keratin v povrhnjici kože, s katerim se hranijo, ob tem pa ustvarijo nekakšne mehurčke na koži, ki neznosno srbijo. Po nekaj dneh potovanja skozi kožo ob lasnem mešičku, jih naše telo izloči. Nič nevarnega, ampak zelo nadležnega! Nekaj sledov se še vedno vidi na moji koži.
V ozadju pobočje vulkana Rincón de la Vieja.
Odkrili smo še ene fumarole! Vonj me je takoj popeljal na Islandijo…
Teren pa na Mars.
rdeče = manganove spojine
blato
Nekaj sto metrov stran smo opazovali tudi zelo aktivne blatne bazenčke.
Kaj vse zna narava ustvariti!
Kamorkoli si se po tleh uzrl, si naletel na takšno ali drugačno seme.
Ta je kar iz zraka padel!
Lantana, sicer na prvi pogled nič posebnega, nosi v sebi zelo zanimivo zgodbo - je namreč ena izmed rastlinskih vrst, ki jo v času njihovega več kot 3000 km dolgega potovanja od Kanade do Mehike obiskujejo metulji monarhi. Več o njihovi fascinantni zgodbi si lahko pogledaš spodaj:
Čez nekaj minut hoje smo stopili smo v precej drugačen gozd s srednjeameriškimi hrasti, ki so se dvigovali ob potoku.
Naša predzadnja točka dneva so bili tile topli vrelci, ki na prvi pogled zavajajo - če ne bi vedela, da je njihova temperatura višja od 50°C, bi se šla brez pomisleka “ohladit” vanje.
Na tem območju je veliko vročih vrelcev (zaradi vulkanske aktivnosti). V enih izmed njih smo se na koncu dneva tudi namakali - v kombinaciji s kopanjem v mrzlem potoku in mazanjem z blatom.
Tako se je zaključilo naše bivanje v okolici Nacionalnega parka Rincón de la Vieja.
Že naslednji dan smo se odpeljali proti glavnemu mestu, od koder smo odleteli nazaj domov.
2. del pride zeloo kmalu ;)
Želim ti mirne in ustvarjalne prihajajoče dni,
Alenka <3