Corcovado National Park & Drake Bay | Having The Best Time
Polovica kostariške ekskurzije je že za nami.
Nisem verjela svojim besedam.
No, pravzaprav mi je bilo vseeno - vsak dan je bil tako poln novega in zanimivega, da sem se le prepustila in uživala v vsakem trenutku.
Zapustili smo La Gambo in se odpravili nekoliko bolj severno - do čudovitega obmorskega kraja Drake Bay, kjer smo bivali v kabinah s pogledom na morje, skritih v krošnjah visokih dreves. Na dan prihoda smo tam videli plezati samico lenivca z mladičem. Noro luškano!
Šumenje valov je vsemu skupaj dodalo še piko na i.
Tukaj smo preživeli dva dneva; med njima je tudi moj NAJljubši. Uganeš, kateri? Oba lahko z mano podoživiš spodaj. Uživaj ;)
Na ladjico! To že poznamo… Kaj smo videli tokrat?
k i t a
KITE. GRBAVCE!
Pravzaprav nista bila le dva - bili so štirje, morda celo pet… Kiti grbavci se poleti zadržujejo na hladnejših - skrajno severnih oz. južnih delih Zemlje, pozimi pa prihajajo v tople kraje, kjer se iz samotarjev prelevijo v družabna bitja, saj iščejo partnerje za parjenje.
Od blizu smo opazovali “borbo” samcev za samico, ki je bila v bližini. Z naše majhne ladjice so bile te živali videti res ogromne. Nepozabno doživetje!
*na levi sliki sta precej dobro vidni dve nosni odprtini, iz katerih kiti grbavci pihajo zrak tudi 6 metrov visoko
Naš cilj je bil Narodni park Corcovado, ki se nahaja na polotoku Osa, kakšno uro vožnje po morju stran od obale Drake Bay-a.
Corcovado je ena izmed biološko najbolj pestrih lokacij v svetovnem merilu. Zajema območje večje od 41 000 ha, v njem pa živi čez 140 vrst sesalcev, okoli 400 vrst ptic, 120 različnih vrst dvoživk in plazilcev v močvirnatih okoljih z mangrovami, tropskih gozdovih (več kot 500 različnih drevesnih vrst), v lagunah, na peščenih plažah in nenazadnje tudi sladkih vodah.
V glavnem - raj za ljubitelje narave.
Bazilisk ali po angleško tudi: “Jesus Christ Lizard”.
Karapaks - koščen spodnji del skeleta ene izmed štirih vrst kostariških morskih želv, ki prihajajo na kopno odlagat jajca v poletno-jesenskem času.
Jata velikih ptic, ki smo jih vedno videli leteti v obliki narobe obrnjene črke V.
Po tleh je ležalo veliko tako preperelih listov. Jih samo jaz nikoli ne vidim v Sloveniji?
Tihi ocean - največje vodno telo na svetu - s 179,7 milijoni km² pokriva tretjino Zemljine površine.
Velik vretenčar. Menda kit grbavec.
Glavne zvezde parka so tapirji. Če pozorno pogledaš - v senci, na blatnih tleh počivata dva predstavnika te vrste.
Tapirji so bližnji sorodniki nosorogov; na svetu so znane 4 vrste - tale je srednjeameriški tapir (=Tapirus bairdii, največja vrsta), ki zraste v povprečju v dolžino 2 m, tehta pa lahko od 150 do 400 kg.
Rilec, ki je nastal z zraščenjem nosu in zgornje ustnice, jim daje zares edinstven videz:
Eden izmed mnogih zakamufliranih legvanov ob obali.
Na mestu izliva reke v morje je bilo veliko ptic. Med njimi so bili tudi pelikani. Ti so zelo priljubljena hrana ameriških krokodilov:
Nekaj časa smo spremljali napeto dogajanje, ko se je krokodil poskušal neopazno približati pelikanom in napasti iz zasede. “Na žalost” se je prehitro pokazal na gladini in splašil pelikane, ki so imeli zato srečen dan. Prizor z obratnim izidom pa je že uspelo videti našemu vodiču.
Se spomniš imena te vrste iz drugih objav?
-To je tigrasta golovrata čaplja.
Nisem omenila, da smo bili tukaj razporejeni v skupine - vsako je vodil lokalni vodič s teleskopom.
Obalni del smo zapustili in se podali v gozd, kjer je za opazovanje živali ključno zelo pozorno pregledovanje vsakega kotička gozda. In tišina.
Kot recimo v tem primeru - če bi gledali samo v tla pred sabo, bi jo brez težav spregledali.
To je največja kača na Kostariki - navadni udav (Boa constrictor), ki, kot že ime pove, žrtve ne zastrupi, ampak zadavi s svojim močnim stiskom.
Čebele, ki ne pičijo, ampak ugriznejo. Tudi to lahko zelo boli…
Uspelo nam (vodiču) je najti spečo čopasto sovo (Lophostrix cristata).
In seveda tudi…
…vedno atraktivne opice - Geoffroyeve brezpaličarke. Kot že ime pove, so brez palcev (skozi čas se je palec “izgubil”, saj ga niso potrebovale), med krošnjami pa se premikajo s pregugavanjem (in ne skakanjem z ene veje na drugo). Z enim močnim zamahom zgornjih okončin se lahko premaknejo tudi d0 12 metrov! Njihov rep je zelo močan in gibljiv, zato ga pogosto uporabljajo namesto okončin - tako kot je to storila zgornja. Prav po videzu - ko z repom tako visijo z vej, so dobile svoje angleško ime - “spider monkeys”.
Prehranjujejo se s sadjem, včasih pa naredijo izjemo in pojejo kakšen list - kot tale zgoraj. Mladička lahko vidiš v videu na koncu objave. ;)
Tropi brezpaličark so matriarhalni - samice vodijo trop, sprejemajo vse odločitve in izbirajo svoje paritvene partnerje.
To vrsto lahko najdemo še v Nikaragvi, vrsta pa je ogrožena zaradi izgubljanja naravnega habitata, predvsem zaradi izsekavanje gozdov.
*Na Kostariki so včasih lovili opice kot hrano za pse. Zdaj so zaščitene…
Sirena ranger station. Postaja znotraj parka, kjer se da tudi prespati. Na tem delu Kostarike so imeli navado, da se sezuješ pred vstopom na teraso (tudi v jedilnico) - zato toliko čevljev na policah.
Zame novih živali kar ni bilo konca - veš, katera žival je to? Mene spominja na mešanico koale, jazbeca, medveda in podgane (njegov dolg rep). Da ne govorim, od koga bi lahko bila ušesa… Tapirja?
No, to je mravljinčar. Natančneje severni tamandua, katerega glavna hrana so seveda mravlje in termiti. Njegova telesna zgradba mu omogoča bivanje na drevesih.
Lokalci mu pravijo “tourist tree”. -Tako se turistom lupi koža, ko jih opeče sonce. ;P
En izmed simbolov Kostarike je tudi morpho - metulj, ki ima notranjo stran kril čudovito modro obarvano. Na žalost mi ga po 100 poskusih še vedno ni uspelo ujeti z razprtimi krili. No, tudi ta očesca niso slaba…
*Na spodnjem posnetku si lahko pogledaš, kako izmuzljiv je lahko morpho - kljub temu, da je največji metulj na Kostariki. Tako nekako je bilo pri nas haha.
Šop prašnikov visokega drevesa v ozadju.
Če niso hitri, so pa vsaj dobro skriti. Lenivci namreč.
To je bilo naše zadnje opazovanje pred odhodom, ko smo se z ladjico odpravili nazaj do našega barvitega zaliva:
Moja prva slika s kiti in pogled na osvetljen gozd v katerem so se skrivale naše bivalne hiške.
Naslednje jutro je bilo brez oblačka.
Že navsezgodaj nas je sonce (pre)močno grelo. Še dobro, da je bil preostanek poti do naše ciljne destinacije (plaža San Josecito) speljan skozi parke in po gozdu.
h i b i s k u s
Na vsake toliko smo se ustavili in poslušali profesorjeve (zgoraj levo) predstavitve številnih rastlinskih vrst. V tem primeru drevesa v ozadju. Če nimaš pri roki beležke, malo lažje pozabiš…. UPS
In še en bazilisk! Spet blizu morja. Mlajši (=manjši) predstavniki so znani po tem, da lahko z zelo hitrim premikanjem in s pomočjo repa v vlogi protiuteži hodijo / tečejo po vodi.
*To neverjetno gibanje lahko vidiš spodaj:
Z najvišjih krošenj so nas opazovali grivasti vriskači. Nekaj za našo snemalno ekipo!
Nad nami niso bili preveč navdušeni. Na sliki se dobro vidi vseh 5 (in ne 4) prstov. ;)
Na prvi pogled le poškodovana palma je lahko precej več kot to - tamkajšnji netopirji z zobmi in kremplji načnejo liste, da se prepognejo in si tako ustvarijo zatočišče za čas spanja. Vsakič, ko sem videla takšne liste, sem preverila, ali “je kdo doma”. Nikogar ni bilo.
Tole deblo je bilo zanimivo - običajno je lubje dreves rjavkastih barv, saj je zunanjost iz mrtvih celic. V tem primeru je bilo zeleno, saj ga med drugim sestavlja fotosintetsko tkivo s klorofilom (zelena barva), ki omogoča drevesu izdelavo hranilnih snovi s pomočjo fotosinteze. Verjetno je to prilagoditev na sicer veliko tekmovanje za svetlobo v tako gostem gozdu.
Ob poti je bilo veliko takšnih razgledov.
Hoffmanova žolna z rdečo kapico.
Tukaj je bilo pa res lepo. Čisto ob obali…
Malo pred ciljem smo se ustavili blizu obale, kjer se je šla večina kopat v bližnjo reko. Med čakanjem na ostale, da pridejo iz vode, so se oglasile kradljivke:
Na srečo se mi je pridružil lokalni pes, s katerim sva jim preprečila, da bi nam ukradle malico ali pa kaj drugega, kar smo imeli pospravljenega v vrečkah.
In cilj! Plaža San Josecito, kjer naj bi bili koralni grebeni, idealni za snorklanje. Na našo žalost je bilo morje precej razburkano, zaradi čeasar je bila voda motna, tok pa močan. Zato smo raje gledali nad gladino.
Snemalca z RTV sta želela posneti are. In so prišle. No, prišli. Vedno so namreč v paru in obožujejo plodove morskega mandljevca, na katerem sta tudi pristali.
Z opazovanjem teh pisanih ptic smo zaključili naše raziskovanje. Spodaj pa - nekaj utrinkov s predstavljenih dni.
Na posnetku lahko vidiš krokodila, ki se približuje takrat še prisotnemu pelikanu, padajočo brezpaličarko z mladičem (srečen konec), enega izmed tisočih rakcev, ki so se premikali po plaži, aro, ki v kljunu vrti orešček, tapirja, ki miga z ušesi in morda še kaj. ;)
Hvala za obisk in upam, da je bilo kaj novega tudi zate. Za kakršnakoli vprašanja mi vedno lahko pišeš. :)
Next: nočno življenje (plazilcev, žuželk in dvoživk)
Alenka