Zahodi
Ne bom pozabila večera, ko sem prišla na Islandijo. Ob 23:30 sem sedela na avtobusu, ki me je peljal proti Reykjaviku - predstavljaj si tole: prazna enopasovnica s črnim asfaltom in rumenimi črtami, okoli polja lave, prekrita z jesensko obarvanim rastlinjem ki skupaj z žarki skoraj zahajajočega sonca delajo že tako čudovito pokrajino nadvse spektakularno. To je bil najboljši sončni zahod odkar sem na Islandiji.
Pa vendar sem jih še nekaj uspešno ujela tudi v objektiv.
Vabljen/-a k ogledu ;)
Ko nesem prat perilo (10 min hoje stran od doma), imam 40 min časa, da med čakanjem na čista oblačila še kaj počnem. Tokrat sem uspela ujeti še zadnje sončne žarke na tej znameniti graščinici. Posnetek je nastal ob 21-ih, 10 dni nazaj. Danes bo ob tej uri že konkreten mrak. Dnevi se hitro krajšajo…AURORE prihajajo…
Pred prihodom sem po internetu iskala “skrite” znamenitosti Reykjavika. In zasledila tole - Þúfa. Nič posebnega ni pisalo o njej, ampak izgledala je zanimivo - hribček sredi pristanišča, na katerega se lahko povzpneš za boljši razgled nad mestom. In še ena super stvar - nahaja se le 350 m stran od mojega delovnega mesta.
AMPAK….
Tukaj je ena težavica…
Ta razdalja je zračna. V resnici pa - se pot (1,5 km) vleče in se zdi, kot da se hribček z vsakim korakom pomakne za pol koraka naprej. Za predstavo - en izmed vodičev je na poti (od našega pomola) do tja obupal in se obrnil nazaj. Cilj je uspel doseči šele nekaj dni kasneje.
Ja, to je to - hribček ob proizvodni stavbi enega podjetja. Zgodba za to umetniško inštalacijo je taka: podjetje (zgradba desno) je lahko tu zgradilo svoje hale pod pogojem, da zraven postavi nekaj, kar bo koristilo prebivalcem. In so ga zgradili - hribček z lepim razgledom, zanimivim videzom in uporabno vrednostjo - zgoraj je tradicionalna islandska “hiška”, kjer se sušijo ribe.
Tu je potekal poseben režim - gor lahko pride le ena skupina znancev naenkrat, se poslika (max 3 min), potem pa sledi naslednji. Da si ne pokvarimo fotografij. Mene je prehitel en fotograf, jaz sem dohitela njega, območje pa sta kmalu zasedla Poljaka. Meni je bilo super, ker sem imela na fotografijah nekaj živega. On pa…je čakal, da se vsi “spokamo” dol.
Ena PREsušena riba visi tudi zunaj.
Na vsakem vogalu se gradi. In na vsakem vogalu se pije. Tradicionalnega je bolj malo, saj je turistom od brezalkoholnih pijač očitno še vedno najljubša CocaCola…
1 za pokušino. Več jih bo v galeriji, ki prihaja kmalu. Upam.
“Reykjavik Pride” je zeloo veliko praznovanje, ki je trajalo več kot teden dni - od 8. do 17. avgusta. Zaključilo se je s parado ponosa. Na ulicah je bilo manj ljudi brez mavričnih dodatkov, kot z njimi. Po mestu so se odvijale številne prireditve in vzdušje je bilo zelo prijetno.
Zastave so bile na vsakem vogalu. Te so slikane pred Harpo (koncertno dvorano).
love love love love love
*pobarvali so številne dele ulic
Vsaka trgovina je bila okrašena. Tudi turistična kot je ta - z njorkami (predstavitev morskih ptic tudi pride enkrat na vrsto ;)).
Muzej s kupolo na vrhu, okoli pa 6 rezervoarjev, ki shranjujejo 24 000 000 litrov reykjaviške geotermalne vode. Leži na vrhu 60 m visokega grička, v neposredni bližini državnega letališča, nekoliko odmaknjen od centra mesta.
To je bil moj prvi tekaški cilj, ki je z naslednjim obiskom postal moja najljubša destinacija.
Nikjer nikogar - vsi turisti prihajajo v muzej iz druge strani, se odpravijo naravnost v stavbo, pogledajo muzejsko razstavo (“Wonders of Iceland”), naredijo nekaj fotografij s ploščadi in zapustijo stavbo - namenjeni naravnost v avtobus.
Enkrat sem si ga imela možnost ogledati tudi od znotraj. Razstava in ostale stvari, ki jih najdeš notri, so res vredne ogleda! Meni je odprlo oči. Morda bom nekaj misli delila tudi s tabo v eni izmed kasnejših objav.
360° razgledna ploščad z razstavo tipičnih islandskih kamnin. 2. skala je prekrita s strjeno lavo, ki se je čez njo razlila ob izbruhu bližnjega vulkana pred približno 1000 leti.
Take “daljnoglede”imajo tudi na večih mestih ob obali - za gledat kite v pristanišču. Se mi je zdelo smešno. Ampak se je že zgodilo, da je kit grbavec prišel na obisk v naše majhno pristanišče.
Moje sobe se ravno ne vidi, se pa vidi moja stolpnica - verjetno 4. najvišja stavba na sliki. Jo najdeš?
*je ob morju ;)
Tukaj ni slabo biti oskrbovalec stavbe. Sploh kupole. hi hi
Pri Japoncih ne obstaja “na pol”, ampak le “PRO ali 0.” Drugače je stojalo precej pametno vzeti s seboj. Samo ne na letalo…
Še nisem ugotovila, kdo so. Ne bi jih opazila, če ne bi ugotovila, da se mi ne mudi ujeti avtobusa, ker le-ta (zaradi pozne ure) ne pelje več nazaj… UPS
Sledila je torej dolga, vetrovna (dokaz na zadnji fotografiji) pot peš nazaj…
! Kljub temu, da Reykjavik ni preveč velik, se najdejo ceste z več pasovi. In moj nasvet je - preden stopiš na cesto, ko si na cesti in tudi ko si že tik pred pločnikom na drugi strani - POZORNO GLEJ okoli sebe! Ugotavljam, da imajo vozniki tukaj čudno navado: ko vidijo na semaforju rdečo luč, pogledajo, ali vidijo pešca kje na poti čez cesto - če ga ne vidijo, mirno peljejo naprej, drugače ustavijo. In khm…če je kolon avtov, ki čakajo pred semaforjem več, te kot peščca (ki ga avti zakrivajo) lahko tudi zgrešijo. In posledično zadanejo…
Če bi se naša mačka “naščeperila” in verjetno še zredila, bi izgledala tako.
“kirkja” = cerkev
Do sedaj sem si uspela bolje ogledati le tri cerkve v Reykjaviku. Ugotovila sem, da je vsem trem skupno eno - vse imajo v neposredni bližini (nogometno) igrišče.
Prvi dan ali dva sem se spraševala, kakšen neki alarm imata moja sostanovalca - na vsakih nekaj minut jima zvoni, zvok je skrajo nenavaden za alarm in v enem dnevu ga nista uspela izklopiti… ČUDNO!
No, odgovor je tu - na vsakih 15 minut se še danes oglaša ta znamenita cerkev, ki je mimogrede res lepa in v notranjosti zelo minimalistično zasnovana. Že nekaj časa imam na seznamu obisk orgelskega koncerta.
Tak je pogled nanjo ob 22-ih, skozi moje okno.
Veter je lepo poskrbel za mojo fenomenalno pričesko, ledena jama (fotografije so na poti) za zamrznjene prste, pester dan pa za nasmešek.
To so bili strnjeni utrinki z mojih sprehodov ob sončnem zahodu. Moram priznati, da je motivacije za fotografiranje ob tem času vedno manj, saj je ob tej uri nemalokrat že precej ledeno. Vseeno si mislim, da del 2 še pride.
KMALU: nekaj s t r a š n e g a
Vsak nov dan je darilo. Odvij ga!
Alenka