AMPAK so morski sesalci.

ZDAJ LAHKO ZAČNEMO ;)

Se ti je zdela zgornja fotografija dolgočasna? Potem si spregledal/-a od 7 do 11 m velikega kita! Ja, tudi jaz bi še pred tremi tedni rekla, da je to nemogoče, ampak ni.

Taki so pač ostrokljuni kiti (=Minke whale =Balaenoptera acutorostrata):

• hitri

• nedružabni

• previdni

• skoraj nikoli ne pokažejo svoje repne plavuti

• temnih barv

• če omenim še to, da Whale Watching pomeni iskanje divjih živali (ni morski ZOO), katerih življenjski prostor so vsi trije svetovni oceani, mi pa jih iščemo s prostim očesom, potem res lahko zaključim, da teh živali ni enostavno najti.

Ampak! Obstaja nekaj znakov, ki namigujejo na njihovo prisotnost. Tu je nekaj “trikov”, ki jih uporabljamo pri iskanju:

1. na ladjo je fino pripeljati čim več turistov - več oči = več možnosti za uspeh (večinoma je ravno obratno ;P)

2. pozorno opazujemo morsko gladino - iščemo hrbtne in repne plavuti, dvignjene nad vodo

3. poslušamo (ko pride žival na površje, se lahko sliši njen izdih)

4. vohamo (dah ostrokljunih kitov menda precej zaudarja po mrtvih ribah - “Stinky Minke”)

5. iščemo oblake vodne pare (več metrov visoke), ki nastanejo ob izdihu živali

6. IN ŠE NAJBOLJŠA TAKTIKA: gremo se “Bird Watching” - pozorni smo na prisotnost večjega števila ptic, ki se aktivno potapljajo. To nam da vedeti, da je tu veliko hrane - hrana za ptice = hrana za vosate kite (so filtratorji).

Kdaj v treh urah ne najdemo nobene živali, včasih pa vidimo tudi 10 osebkov. Tudi “nahajališča” se iz ure v uro spreminjajo - tako kot se premika hrana (ribe in plankton).

V Faxafloi zalivu imamo 4 najpogosteje opažene vrste; tokrat ti predstavim tisto, ki sem jo sama največkrat videla - ostrokljunega kita.

Aerodinamična oblika telesa jim omogoča hitro premikanje skozi vodo. Hitrost plavanja je večja med potovanjem in manjša med hranjenjem. Našo ladjo z lahkoto prehitijo - dosežejo lahko hitrost do 34 km/h.

Njihovo telo je dovolj “gosto”, da jim ni treba dodati dodatne sile, ki bi jih potisnila globje v vodo (kot s pomočjo repne plavuti to počejo npr. kiti grbavci). So zelo vitki in spretni, zato lahko v vodi brez težav hitro spremenijo smer plavanja. Ta lastnost jih naredi zelooo nepredvidljive - če jih pred potopom vidiš nekje, te lahko čez nekaj minut presenetijo 400 m stran, na čisto drugi strani ladje.

“Shalow dive”: na površje pridejo s koničastim “kljunom”, nato postanejo vidne nosnice, na koncu pokažejo še hrbtno plavut (največja med vosatimi kiti). Kmalu za tem izginejo pod vodo za nekaj sekund.

Tako je! Poleti so številčni v našem zalivu, saj je tu voda hladnejša, bolj nasičena s kisikom in posledično polna življenja (=hrane). Od marca do oktobra nabirajo zaloge za zimsko dopustnikovanje v toplejših delih sveta, kjer je hrane manj. Osebek, ki mu sledimo s pomočjo satelitske označbe ima najraje Kanarske otoke. Tam odrasli kiti vzgajajo svoje mladiče, ki z njimi ostanejo eno leto. Po prvem skupinskem potovanju mama zapusti mladiča; menda tam, kjer se ji zdi najvarneje.

Ostrokljuni kiti so vosata vrsta kitov - imajo 300 vosi (keratinske plošče), skozi katere precejajo vodo, tako da plavajo z odprtimi usti. Ob tem se med plošče ujame njihova hrana: zooplankton, majhne ribe, rakci (kril) in podobno.

To je njihova sled, ki ostane na vodni gladini še nekaj sekund po potopu. Ta nam včasih olajša iskanje.

Globina potopa je odvisna od lokacije hrane - če se živali zadržujejo bolj na površju, so potopi plitvejši in pogostejši, v nasprotnem primeru pa globlji in daljši. Dah lahko držijo tudi več kot 20 minut; večinoma pa med hranjenjem naredijo 2 do 4 plitvejše potope (na površje pridejo na cca. vsakih 20 sekund), pred globljim potopom pa značilno ukrivijo hrbet (2. fotografija) in se potopijo za približno 3-5 minut. Naslednjič se lahko pojavijo na čisto drugem koncu.

Pred dvema tednoma sem imela priložnost doživeti nekaj kar se zgodi izredno redko - približo 250 m stran smo opazili ostrokljunega kita. Tako kot vedno smo se mu počasi približali in se ustavili nekoliko bližje. Kmalu smo po njegovi velikosti ugotovili, da je zelo mlad osebek. Za tako mlade kite je značilno, da so zelo radovedni in se ne izogibajo ladij. Tudi naš je bil tak - 40 minut je krožil okoli ladje, plaval pod njo iz ene strani na drugo in nas navduševal s pogostim prihajanjem na površje - ob tem, ko smo mi tekali iz enega boka ladje na drugega. Enkratno doživetje!

Zato je vodni oblak nad gladino precej manjši kot na primer oblak, ki ga ob izdihu ustvari kit grbavec, ki izdihne šele na površju. Zanimivo je tudi, da imajo vosati kiti (sinji kit, kit grbavec...) parni “nosnici”, medtem ko imajo zobati kiti (delfini, orke…) na hrbtni strani le eno “nosnico”.

V letih 2009-2013 pa skupaj 286. Ja, kitolov je še vedno dovoljen v treh državah: na Islandiji, na Japonskem in na Norveškem. Na Islandiji je letna dovoljena kvota trenutno 229 ulovljenih osebkov, na srečo pa letos na Islandiji ni kitolova zaradi premajhnega povpraševanja po tej vrsti mesa. Največji potrošniki kitovega mesa s(m)o namreč prav turisti - “minke whale steak” lahko najdemo na meniju večih restavracij v Reykjaviku. In kar je najbolj smešno: ta jed ni tradicionalna islandska. Uživata jo le 2% Islandcev.

Za razliko od zobatih kitov so samice vosatih kitov vedno večje od samcev. Pri ostrokljunih kitih so samice v povprečju 0,6 m daljše od samcev. Največji izmerjen osebek do sedaj je meril skoraj 11 m in tehtal 8600 kg. V povprečju so dolgi 7,8 - 9 m in tehtajo 5,4 - 6,8 ton.

Večino življenja preživijo sami. Več jih najdemo skupaj le na območjih z veliko hrane in seveda v obdobju parjenja in vzgoje mladičev. Sporazumevajo se z zelo močnimi glasovi (tudi do 152 decibelov - jakost zvoka ob vzletu reaktivnega letala) - ugotovili so, da se zvok kitov, ki živijo na različnih koncih sveta, precej razlikuje. Zato so jih taksonomsko razdelili še v več podskupin.

Če želiš fotografirati ostrokljunega kita, ti tablica, telefon, ali pa fotoaparat z majhno povečavo prav nič ne koristijo. Vodiči večinoma svetujejo turistom, da naj raje gledajo z očmi, kajti ujeti to izmuzljivo žival v objektiv ni tako enostavno. Osebi na levi strani je verjetno uspelo. :D

Upam, da sem ti približala to zanimivo žival in te vsaj malo navdušila nad morskim svetom. Če ne, pa bom imela v bližnji prihodnosti še vsaj tri priložnosti ;)

Kmalu: foto reportaža z drugega izleta - Snæfellsnes peninsula ;)

• Alenka