Na Jug
Z Majo sva se v tednu njenega bivanja na Islandiji udeležili še dveh enodnevnih izletov - to sta dve izmed bolj popularnih ekskurzij na Islandiji: “Golden Circle (6h)” in “South Coast & Jökulsárlón Glacier Lagoon (14h)”.
Predstavila ti ju bom kar skupaj.
Tako bi izgledala združena pot dveh dni.
Uživaj ;)
Dan smo začeli precej klavrno - deževalo je že v Reykjaviku, na poti pa se vreme tudi ni izboljšalo. Kljub temu, da dež ni močen, si hitro moker / premočen (v mojem primeru) - sploh zato, ker se ti zdi, da skoraj ne dežuje.
Zaradi teh razmer sem fotoaparat pustila v avtobusu in poskusila s telefonom narediti vsaj kakšno uporabno fotografijo.
Prva postaja - meni že znana - narodni park Þingvellir, kjer sem nekaj tednov prej plavala v kristalno čistem potoku Silfra.
Ko sem bila tukaj z družino, smo mislili, da je ta ozka soteska pravzaprav prelomnica med Ameriko (Severnoameriška tektonska plošča) in Evropo (Evrazijska tektonska plošča). Ampak ni! Celotno območje tega parka je področje, kjer se plošči oddaljujeta za 2cm/leto - jasnega preloma med njima ni mogoče videti tako.
Če dobro pogledaš, vidiš pod leseno ograjeno potjo kar globok jarek, ki ga leta 2011 še ni bilo. Menda naj bi ob enem izmed potresov pred desetimi leti prišlo do premikov skal pod površjem, kar je ustvarilo prazen prostor pod potko. Zaradi varnosti so malo po našem obisku leta 2011 odkopali cel del poti in nad svežim jarkom uredili novo pot.
Prej pa je izgledalo takole:
Poleg geološke vrednosti je to mesto zelo pomembno za islandski narod - leta 930 so norveški Vikingi tu postavili prvi parlament, s čimer je Islandija postala 1. demokratična republika na svetu. Niso imeli izvšne oblasti, zato je bilo vse v rokah prebivalcev v skupnosti. Kasneje si je Islandijo prilastila Danska, od katere so se osamosvojili šele leta 1944.
Islandija je, kot ste bralci mojega bloga verjetno že ugotovili - polna skal - velik del Islandcev verjame, da v njih bivajo škrati / vilini / palčki. Kar nekaj dogodkov, povezanih z njimi, se je že zgodilo v preteklosti; nekaj precej odmevnih. Če te zanima kaj več o teh skrivnostnih bitjih, si za začetek lahko pogledaš spodnji posnetek:
Neskončna polja lave in jesensko obarvani grmički so naju spremljali tudi tukaj.
Eden bolj znamenitih slapov na Islandiji, ki se nahaja v 70 m globokem kanjonu reke Hvítá.
GULL = zlato
FOSS = slap
Mislim, da je sedmi najvišji slap na Islandiji.
V ospredju lahko vidiš gospoda, kako lepo skrbi za fotoaparat, ki ga ima skritega pod jakno, v ozadju pa le zgornji del tega veličastnega slapu - 11 m visoko kaskado in številne brzice, čez katere dere voda. Poleti je pretok vode približno 140 m3/s, pozimi nekoliko manj, spomladi pa lahko ob taljenju ledenikov naraste do neverjetnih 2000 m3/s!I
Na dež sem kasneje začela gledati precej bolj pozitivno, saj sem ugotovila, da sem brez fotoaparata bila še bolj “tu in zdaj” - uživala sem čisto vsak trenutek, ko sem občudovala to neverjetno moč narave. Tudi oči so včasih dobra kamera!
Na sliki zgoraj je druga kaskada - drugi del slapu, visok 21 m. Kljub globini je voda pršila še kakšnih 10 m nad nami.
Dež + slap = globinsko premočen turist = Alenka.
Reka Hvítá, ki prihaja od ledenika Langjökull, je priljubljena za raftanje; z Elding-om (podjetjem, kjer sem bila na praksi) smo se ga udeležili v okviru druženja ob zaključku sezone.
To je bila najbolj grozna izkušnja na Islandiji: ledeno mrzla voda (5°C), nič rokavic, neopren brez rokavov in premočenost ob skoku iz 6 m visokega klifa. Tako močno me je zeblo, da se mi je začela tresti čeljust. Poleg tega sem “padla” v vodo pod čoln…
V glavnem - doživetje, ki ga ne priporočam nikomur.
Na srečo zadnja postaja tega dne je bilo območje z veliko geotermalno aktivnostjo, poimenovano po enem izmed gejzirjev - Geysir. Si vedel/-a, da od tod izhaja beseda gejzir (geysir = hot spring) v številnih jezikih ?
Območje je prepleteno z majhnimi potočki, ki ob dežju postanejo nekoliko večji - oblak pare v ozadju pa namiguje na njihovo lastnost - voda ima v povprečju 80 - 90°C.
Kljub številnim opozorilom: “Don’t test temperature with your hands, it will burn”, se številni obiskovalci ne morejo upreti skušnjavi ter poskusijo. In preživijo brez posledic!
Vse okoli so bili travniki, le na tem manjšem področju so bile barve povsem nore - rdeče, oranžne, turkizne, rumene - kar hočeš. Večji del barv pod vodo dajejo alge, ki so se privadile na tako tople razmere.
Ko sta dež in mokrota postala že zabavna.
Strokkur je ime tukajšnjega najznamenitejšega gejzirja - izbruhne vsakih 8 - 10 minut, do 35 m v višino. Smešno je opazovati obiskovalce, ko v krogu čakajo na izbruh. Precej napeto vzdušje - logično, saj si vsak želi ujeti trenutek izbruha v svoj objektiv. Meni je uspelo, sekundo po tem pa je telefon izdahnil in pozabil shraniti posnetek…
Drugi večji gejzir je znameniti “Geysir”, ki izbruhne (70 - 80 m visoko) le ob večjih potresih. Nazadnje mislim, da je bilo to leta 2000. Ja, z Majo si tega nisva uspeli prebrati in sva zaman v dežju čakali kakšnih 15 minut na njegov izbruh. Potem nama je le kapnilo.
*na sredi zadaj se kadi iz gejzirja Strokkur
Ta dan smo imeli nekoliko več sreče z vremenom. No, vsaj začelo se je tako…
SKÓGUR = gozd
Prvi na tapeti je bil eden bolj fotogeničnih slapov na Islandiji, ki ga fotografi nemalokrat uporabijo za fotografiranje aurore.
Jaz mu pravim priročen slap - nahaja se blizu obale, ob glavni cesti, ki obkroža celo Islandijo. Verjetno ni turista, ki bi se samo peljal mimo. Dokaz je tudi v njegovi obiskanosti.
Ko sem bila tukaj pred osmimi leti, smo lahko z družino posneli fotografije, na katerih smo bili le mi in slap.
Danes pa…si lahko sam pred slapom le, če si pripravljen iti tako blizu, da te slap zmoči.
Ja, turistični obisk Islandije se je v tem času povečal za skoraj 4x. Le slap je še vedno enak.
Bližje slapu…manj ljudi.
Tako blizu je objektiv postal preveč poln kapljic, zato je prišel prav telefon. Skógafoss je visok 62 metrov in je četrti največji slap na Islandiji. Ko sem bila tako blizu, se mi je zdel še večji.
Naslednja postaja je bila 3 v 1: ogled črno-peščene plaže, mesteca Vík in odmor za kosilo.
Mestece ni bilo nič posebnega (po tem, ko si na Islandiji že dva meseca). Kar sem izvedela novega je to, da so cerkve vedno gradili na najvarnejšem delu mesta - to pomeni, da so najprimernejše mesto kot zatočišče v primeru nevarnosti.
Pečine v ozadju so zelo popularne, predvsem med fotografi. Pred kratkim je bil v bližini zemeljski plaz, ki je povzročil, da so se zaradi nestabilnosti pobočja na bližnjo plažo skotalile številne skale. Ta del je zaenkrat zaprt, kar verjetno precej žalosti turiste.
Kljub dežju, ki nas je ponovno prišel pozdravit, sva z Majo nadvse uživali ob hoji med “pšenico” in ob poslušanju valov.
človek vs narava / človek & narava ?
Glavni cilj dneva je bila ta ledeniška laguna. Do sem smo se vozili kakšnih 7 h, a je bilo vredno - zakaj? Zaradi plavajočega ledu.
Tako je - že samo prisotnost tega 1000 let starega ledu, ki se je odlomil od ledenika in v sebi hrani vulkanski pepel je dovolj, da doseže tisti wow učinek.
In še deževati je nehalo…za…10 minut.
Islandci pravijo:
If you don’t like the weather - wait five minutes.
If you don’t like the landscape - drive few kilometers away.
In še kako drži!
“Vrečkarji” ne bodo mokri. Alenka pa bo - ker nepremočljiva jakna po pol ure dežja izgubi tisti “ne”. Če bolje pogledaš, lahko za podolgovato gmoto ledu v vodi vidiš dve čepici.
In to sta tjulnja! S pogledom, ki te ne pusti ravnodušnega.
Dobra stran oblačnega vremena je ta, da varuje močne barve ledu pred bledenjem.
Ptičja rezidenca. Kaj počnejo tukaj morske ptice? Kmalu povem ;)
Vulkanski pesek, ki se pretaka s police na polico.
A ni lepo?
Zdaj, ko gledam vse te fotografije v domači sobi, ne morem verjeti, da sem doživela vse to pred osemnajstimi dnevi. Res sem se trudila, ampak očitno je bila ura in pol čisto premalo časa zame, da bi zares doživela celotno okolico v vsej njeni veličini in si jo vtisnila globoko v spomin.
Zagotovo še pridem…
Tukaj nudijo tudi dvajsetminutno vožnjo po laguni z amfibijami. Ampak v tem vremenu - ne hvala. Spet je namreč začelo deževati.
Gospodič Ptič se je imel zelo fino. Tako kot 200 ostalih kolegov.
Na drugi strani (južni) laguna prehaja v morje. Morda morske ptice in tjulnje sem privabljajo ribe, ki so na tem mešanem delu verjetno precej številčne.
Mimogrede - most pušča - preizkušeno je, da se pod njim ne moreš skriti pred dežnimi kapljami.
Plažo na drugi strani imenujejo “diamond beach” - številni kosi ledu, ki jih morje naplavi na obalo, spominjajo na diamante. V hladnih mesecih je diamantov veliko več.
Dokler traja fotografiranje, se zdi držanje ledu zelo “carska” odločitev; potem postane precej boleča izkušnja
*glej barvo prstov
Meseca si dopisujeta preko kurirjev - kamenčkov.
MAJA - a.k.a. “Icelandic warrior against rain”
Tamkajšnje plaže so zaradi velike razlike med plimo in oseko lahko zelo nevarne - voda hitro zalije tako položno plažo in odplakne tudi kakšnega preveč pogumnega turista.
Po deževni postojanki smo se za tolažilno nagrado ustavili na bonus lokaciji s panoramskim razgledom na mogočne ledenike.
Eden izmed njih je bil tudi ledeniški jezik največjega islandskega ledenika - Vatnajökull, ki med drugim napaja prej obiskano ledeniško laguno.
S tolikšne razdalje si je težko predstavljati mogočnost teh ledenikov - že samo v primerjavi z velikostjo slapov v ozadju lahko sklepaš, kako velika gmota ledu je to.
V bližini je tudi most, ki ga je leta 1996 odplaknila poplava s cunamijem.
Skulptura - sestavljena iz dveh kosov mostu, ki je nekoč opravljal svojo funkcijo nekaj sto metrov stran. Fantje so bili tisti, ki so plezali na vrh, ob spustu pa niso predvideli nečesa - ob vznožju tobogana, po katerem so se spustili, je bila velika luža, v katero so eden za drugim veselo prileteli in se zmočili vsaj do kolen. Ups.
Maja bi rekla: “plani”. Tukaj je bilo vse že zelo poznojesensko obarvano, zato mi je bilo res smešno, ko sem prišla v zgodnjejesensko Slovenijo. Kot da bi potovala nazaj v času. Ni slabo.
Reka Seljalandsá, ki pada čez 60 m visoke skale izhaja iz ledenika Eyjafjallajökull, pod katerim drema vulkan, ki je leta 2010 ob izbruhu povzročil številne nevšečnosti v letalskem prometu.
Vedeli sva, da je ta slap še na sporedu za tisti dan, ampak nama ni in ni bilo jasno, kako bomo lahko opazovali slap v tako poznih urah, ko bo že tema. So pozabili nanj?
No, ob prihodu do destinacije okoli osmih zvečer nama je postalo jasno - slap je osvetljen! Uau!
Slap je znan predvsem po tem, da se lahko sprehodiš za njim. Vodič nas je strašil, da bomo mokri, zato odločitev, da greva zadaj ni bila samoumevna. Pa sva šli vseeno… To je bila najboljša odločitev tistega večera. Neverjetno lepo je bilo. Pa še nikjer nikogar.
Nekdo za slapom. Verjetno tako navdušen, kot sva bili midve.
In tako se je končala moja/najina zadnja sreda na Islandiji - med vožnjo do Reykjavika sva z Majo čakali na polarni sij. Na žalost zamanj…
En razlog več, da se še kdaj oglasi v tej čarobni deželi - tako kot se bom zagotovo tudi jaz.
Aurora se je poslovila od mene na moj zadnji večer na Islandiji. Bila je najlepša do tedaj - kmalu delim s tabo še čisto zadnjo objavo. ;)
Hvala, ker bereš :D
Alenka