Dobrodošli v novi seriji objav - tokrat povezanimi z mojim bivanjem na Danskem!

Tole objavo pišem za mizo v sobi z ogromnimi okni in pogledom na morski kanal, le nekaj minut obmorske hoje stran od univerze, ki jo bom začela obiskovati s septembrom. Komaj čakam! Kaj bom študirala, bom napisala na koncu objave, pred tem pa ti povem nekaj prvih vtisov, odkar sem priletela na Dansko.

Utrip mesta me je popolnoma očaral in upam, da ti ga lahko malo pričaram tudi preko fotografij, ki sem jih posnela v neposredni bližini stanovanja.

Ko sem z Brnika priletela v Amsterdam, sem približno pol ure hodila do gate-a, kjer je čakalo letalo za let do Kopenhagna. Bilj je čisto na koncu dolgegaaaa hodnika in zares zanimiv je bil prizor, ko sem prispela na konec - potniki so sedeli na stolih v skoraj nekakšnem zaporedju - potnik….en ali dva sedeža prazna…naslednji potnik in tako naprej. Prav nihče se ni vsedel poleg neznanca, kot je bilo to večkrat videti na drugih delih letališča, s čakalnimi prostori za druge lete. Glede na posnetke, ki sem jih gledala, je to zelo v navadi Dancev (tudi Islandcev…) - zelo radi vzdržujejo velik osebni prostor in ga spoštujejo tudi pri drugih.

Letališče v Kopenhagnu je bilo zadnje območje, kjer je bilo potrebno nositi maske. Nikjer drugje niso več obvezne.

Vreme je trenutno idealno zame - približno 18°C, z malo vetra tu in tam, sončno do oblačno. Danes je prvič malo pršilo, a to ni ustavilo uličnega življenja - večina Dancev si je nadela lahke jakne in se s kolesi ali peš odpravila naprej. Čez par ur pa je že spet posijalo toplo sonce.

Kopenhagen velja za eno izmed evropskih mest, kjer je najtežje najti stanovanje. Vsako leto veliko tujih delavcev in študentov, pa tudi domačinov iz drugih delov države izbere študij v danski prestolnici, zato je lov na stanovanja (oz. ponavadi lov na sobo) zares velik podvig; sploh tik pred začetkom jesenskega semestra.

Meni jo je uspelo najti v desetih dneh ZELO intenzivnega iskanja, kar pripisujem predvsem veliki sreči. Obstaja veliko spletnih strani s čakalimi vrstami za stanovanja, na katere se lahko prijaviš. Jaz sem se prijavila na vse kar obstaja, vendar sem bila pri večini najmanj 100. v čakalni vrsti. Obstaja veliko FB skupin, kjer dnevno objavljalo ponudbe za sobe ali apartmaje. To zgleda tako, da pišeš najemodajalcu (se predstaviš in poveš, zakaj bi bil ti najboljši sostanovalec…), ta pa nato izmed npr. 50-ih sporočil, ki jih dobi od vseh zainteresiraih, izbere recimo 5 ali 10 top kandidatov in ima z njimi online intervju - z vsakim posebej. Nato dobro razmisli in se odloči za eno osebo. Kaj naj rečem - moja uspešnost je bila: po recimo 15 napisanih sporočilih, sem dobila dva odgovora s predlogom za video klic. Obe sporočili sem prejela po najmanj enem tednu.

No, na srečo se mi teh klicev ni bilo treba udeležiti, ker je, tik pred predvidenimi klici, “iz neba” prišlo sporočilo ene osebe s ponudbo, ki je bila idealna za prijeten začetek mojega bivanja na Danskem. Seveda sem imela tudi v tem primeru online klic (enourni “intervju”), ampak sem bila edina, ki so jo zaslišali.:)

Velika večina stanovanj, ki so jih oddajali, je bila zelo lepo urejenih, minimalističnih, nekatera so bila s terasami, nekatera so imela direkten dostop do vode (skozi balkon lahko po lestvi prideš v morsko vodo), veliko jih je bilo zelo moderno opremljenih, z velikimi okni, v zelo lepo urejenih soseskah. No, ena od teh sosesk je tudi moja trenutna.

Do zdaj sem šla že na več izletov na različne konce mesta in vedno znova sem očarana nad njim. Ko sem se prvič samo peljala s kolesom skozi center mesta, ob morskem kanalu, sem mislila da sanjam. Zelo podoben prizor sem zares sanjala pred par meseci, le da sem takrat mislila, da je to prestolnica Estonije.

To mesto je nekaj nadrealnega - tako nenavadne mešanice modernega in starega ter narave še nisem videla. Prva misel v glavi je bila - tako sem si jaz predstavljala Slovenijo leta 2100. Res, čisto drug svet. Poln mini inovacij, čudoviteee arhitekture, morskega zraka in prijetnih ljudi. In še toliko imam za raziskati! Še dobro, da imam na voljo več kot le mesec ali dva.

Navdušila me je tudi moja neposreda okolica - živim poleg enega izmed manjših morskih kanalov, ob katerem so mini cestice. Za prehod čez kanale so zgradili pravljične mostičke - ukrivljene, da se lahko pod njimi peljejo tudi večja plovila. In kar je bilo meni še bolj zanimivo - čez te ukrivljene mostove se peljejo tudi avtomobili - kot v kakšni animirani risanki.

Kar nekaj je tudi kavarnic na vodi (na parkirani ladji, ali pa na splavu). Še vedno ne vem, kako je lahko mogoče, da obstaja kaj tako lepega. To vzdušje lahko verjetno začutiš samo v živo.

Na koncu ulice pa je večji kanal, z močnim tokom - na drugi strani kanala je veliko zeleno območje z nogometnimi igrišči (tudi ovalnimi), nekakšnim zatokom in nešteto priložnostmi za rekreacijo. Na tem mestu zjutraj in zvečer ribiči lovijo ribe, nedaleč od tu pa je tudi kopališče. Kopenhagen je bil menda nekega leta izglasovan kot najboljše mesto za plavanje.

Kopališč in na splošno priložnosti za plavanje je tukaj ogromno. Praktično na vsakem vogalu je ob kanalu lestev za v vodo, lesen stopničast podest za sončenje ali pa čisto prava peščena plaža.

Kot stanovalka na tem koncu mesta imam možnost, da si sposodim kajak ali “sup” in se peljem po vseh teh številnih kanalih in pod vsemi temi mostički. Menda obstaja “sea bus”, ki pelje nekje iz obrobja mesta do centra in ga uporabljajo tudi domačini. Vzame pa kar kakšno uro (kar je velikooo).

Zelo velik del stavb, ki sem jih do sedaj videla, je vsaj iz zunanjosti obdan z opekami - v neštetih barvah, barvnih kombinacijah in različnih oblikah ter postavitvah. Ponekod so iz opek ustvarili povsem opečnat videz stavb, medtem ko drugje npr. svetlo bež opeke dajo zelo novodoben videz in se opek skoraj ne vidi. V naši soseski so se zelo igrali z barvami - vsaka stavba je drugačne barve. Meni je to zelo všeč. Moram vprašati še mojo sostanovalko arhitektko.

Ulice in ceste so lepo urejene. Vedno sta ob strani ceste pas za pešce in širok pas za kolesarje - ta je en nivo nižje kot od pešcev ter ponavadi dvignjen nad cesto. Zanimivo mi je bilo videti (in precej manj občutiti) ležeče policaje, ki jih imajo tudi na kolesarskih stezah. Ti so zelo grobi - če ne upočasniš, ali vstaneš iz sedeža, te kar močno pretresejo. Pri celem kolesarskem sistemu mi je bilo ogromno stvari novih, zato bom verjetno vse te fascinantne danske iznajdbe delila enkrat v ločeni objavi.

Ko sem prvič obiskala center mesta, me je kar presenetila količina kolesarjev in pa njihova hitrost. V nekem trenutku sem se spuščala po mostu namenjem zgolj pešcem in kolesarjem, prizor pa je bil tak: pešci so počasi hodili v obe smeri ter se ne preveč držali svojega pasu, poleg so se ljudje rolali, kolesarji pa so jih na obeh straneh prehitevali - kolesarji na moji strani so se za las izognili kolesarjem na drugi strani, ki so prehitevali po našem pasu. Poleg tega so obiskovalci bližnjih stojnic konstantno prečkali pasove, ko so jih zapuščali. To je bilo nekaj sekund kaosa, kakšnih 100m kasneje pa se je vse razblinilo in znašla sem se sredi precej neobljudene ulice. Zanimiva izkušnja.

Kar sem tudi takoj opazila, je njihov slog oblačenja, ki je meni zelo všeč - kot da bi gledala svoj Pinterest v živo.

Na ulicah je zelo veliko tekačev. Tečejo kar po ulicah - tako v središču mesta, kot na obrobju in ob plaži. Videla sem toliko tekačev, da me je povsem premamilo in sem šla teč tudi sama. V bližini sem našla en lep obmorski park, kjer se menda pasejo alpake. Nisem jih še videla. Poročam, ko jih najdem.;)

Obožujem morje in tukaj ga lahko opazujem na vsakem vogalu. Kjer ni morja, so ribniki, kjer ni teh, so jezera, močvirja, bajerji, ali pa zatoki z veliko življenja. Tako imenovani severni grmički so povsod in njihove peščene plaže s to visoko travico so nekaj, česar sem se najbolj veselila. Obiskala sem že dve različni plaži in obe sta bili čudoviti. Za kopanje se moraš malo opogumiti, saj je temperatura vode trenutno 17°C ali manj. Je pa zato skoraj celo morje ob obali tvoje, saj se tudi domačinov ne kopa prav veliko (vsaj ne takrat, ko sem bila jaz tam). Obstaja pa seveda tudi nešteto mestnih plaž - med stanovanjskimi bloki.

Danci res znajo uživati v naravi in svoji okolici na sploh - na vsakem koraku je klopca, lesen podest, ali pa kar piknik miza.

Do sedaj sem bila bolj ali manj samo v trgovinah z živili, kjer mi je bilo zanimivo opazovati, kako hitro vsi nakupujejo. Po trgovini večina kupcev hodi zelo hitro; redko se ustavijo pred polico in raziskujejo, kaj bi bil najboljši nakup. Kaj takega npr. v Sloveniji nisem nikoli videla. Nimajo tehtnic s številkami, saj je praktično vsako sadje ali zelenjava že zapakirana s črtno kodo. Na žalost je ovojnina večinoma plastika… Včasih se najde kakšna bučka, ki ima gor samo nalepko. No, pa banane so tudi brez plasike. Obstajajo tudi tržnice, ki pa jih še nisem uspela obiskati…

Kar me je pozitivno presenetilo je, da je zelo veliko živil ekološko pridelanih. Nimajo zgolj oddelka “EKO” oz. “BIO”, ampak se na vsaki polici najde veliko EKO izdelkov, po možnosti tudi pridelanih na Danskem. In cena zaradi tega ni pretirano višja, kot je to ponavadi.

Na koncu na blagajni vedno vprašajo, ali potrebuješ račun. Če rečeš ne, ti ga ne natisnejo. To se spomnim, da so počeli tudi na Islandiji.

To vprašanje glede računa je edini stavek v danščini, ki ga trenutno razumem. Danščina je kar zalogaj - če misliš, da ti je na papirju vse jasno, potem pri izgovorjavi ugotoviš, da ni ravo tako. Duolingo me očitno ni ravno preveč dobro naučil… Bo treba dodati še kakšno drugo strategijo. In malo čarovnije hehe.

Slišala sem že, da je na Danskem v navadi, da ljudje ob smetnjakih puščajo stvari, ki jih ne rabijo več in da je povsem normalno, da jih kdorkoli vzame in odnese domov. To sem izkusila prvo minuto, ko sem prispela v stanovaje - sostanovalka je ravno odnesla smeti in nazaj prinesla veliko, zelo dobro ohranjeno preprogo. Kasneje so mi razkazali območje s smetnjaki za našo stavbo in okolico. To je kot nekakšen reciklirni otok, kjer pa imaš na enem delu tudi rabljeno pohištvo, na drugem razstavjene steklene kozarce, knjige, okvirje slik, plezalno čelado in še marsikaj. Skoraj stavit grem, da na koncu nič od tega ne zavržejo, ker se vedno najde nekdo, ki ga določena stvar zanima. Ola se vsak dan odpravi do smeti, da pogleda, ali je kaj novega. Včeraj je prinesla dve knjigi s CD-jem za učenje jezika, še en dan prej cca. 6 knjig in okvirje za slike… Večina našega stanovanja je opremljenega s temi stvarmi, oz. s stvarmi, ki so jih ljudje oglaševali v FB skupini “Free your stuff”. Fascinantno!

Zanimivo se mi tudi zdi, da zelo veliko stanovanj na stropu sob sploh ima luči. Raje imajo tiste visoke luči, ki jih premikajo po tleh. Očitno niso toliko navdušeni nad močno svetlobo v času, ko je zunaj tema. Imajo pa velika okna, zato je čez dan svetlobe več kot dovolj.

Opazila sem tudi, da imajo povsod zelo majhne tuš kabine. Velikokrat sploh ni pregrade med straniščno školjko in tušem. Tukaj bi se lahko kaj naučili od nas.

En mini problemček je ta, da je voda v CPH-ju zelo trda - vodni kamen se zelo hitro nabere na ploščicah in je kar precej trdovraten. Ravno nekaj dni pred mojih prihodom je na primer “eksplodirala” cev v pralnem stroju, ker je bila zaradi vodnega kamna že čisto zamašena.

Veliko stvari je še, o katerih bi lahko že zdaj govorila, ampak bom raje počakala, da jih še malo bolje izkusim in doživim. Narava je tista, ki me bo nedvomno pripeljela še do marsikaterih nepozabnih doživetij. In seveda študij, zaradi katerega sem tukaj v prvi vrsti. Komaj čakam!

Aha, da ne pozabim - v Kopenhagen sem prišla študirat “Sustainable Design”. Ko se bo študij začel in bom program bolje spoznala, lahko z veseljem napišem tudi kaj o njem.

Bi te zanimala pot do sem - kako sem našla študij, kako sem se prijavila, koliko sreče me je spremljalo…?

Tokrat res ne morem reči, da mi ni bilo treba skoraj nič narediti - ta projekt se je začel že lanskega januarja, ko sem na Kostariki začela pregledovati vse magistrske programe v Skandinaviji in okolici.

Novo in predvsem lepo okolje zelo pozitivno vpliva na moje počutje - imam veliko novega zagona, polno nadpovprečno dobrih idej, željo po kreativnem izražanju in navdušenje nad vsakim novim dnem, vsakim novim kotičkom, ki ga odkrijem. Se mi pridružiš?

• Naroči se na novičke in vsakič, ko bo nova objava, prejmeš opomnik na mail.

Drugače pa samo spremljaj tole spletno stran - veliko novega prihaja. Naslednjič morda že kakšne bolj razgibane fotografije, ki jih že pridno zbiram. ;)

Do takrat pa se lepo imej!

<3,

ALENKA